Bomo živeli na Luni?

Očitno je vse bližje dan, ko bo mogoče živeti na naši Luni. Najnovejše odkrije Beth Lomax iz univerze v Glasgowu kaže na to, da je kisik, brez katerega seveda ne bomo mogli, mogoče pridobiti iz luninih tal.

Sliši se dokaj obetavno, a zadeva je še precej daleč od uporabnosti. A nekje je treba začeti. In začeli so tako, da so analizirali vzorce lunine površine in ugotovili, da regolit, kot se imenuje ta »zemljina«, vsebuje 40 do 45 odstotkov kisika. Je ta kisik mogoče kako spremeniti v takšnega, ki ga lahko dihamo? S tem se ukvarja dr. Beth Lomax v okviru svojega po-doktorskega študija, podpira pa jo tudi Evropska vesoljska agencija ESA.

Congrats to @UofGChem PhD student Beth Lomax, whose research is featured on the @esa 'Space in Images' page today! Her work on extracting oxygen from lunar soil could be helpful for future moon colonisation missions. 🌙 https://t.co/VeHQ8H0Wxu pic.twitter.com/4UzimVpcd5

— University of Glasgow (@UofGlasgow) 9 October 2019

Ker regolita seveda ni v neomejenih količinah, ki bi omogočale obsežnejša testiranja, je Lomaxova uporabila simuliranega oziroma sintetiziranega. Zmlela ga je, vsula v mrežasto posodo in mu dodala staljeno sol kalcijevega klorida, ki je igral vlogo elektrolita. Sol je imela temperaturo 950 stopinj, pri njej pa je regolit ostal v trdnem stanju, iz njega pa se je začel izločati kisik. V 15 urah se je izločilo 75 odstotkov kisika, v 50 urah pa 96 odstotkov. Postopek se imenuje elektroliza s pomočjo staljene soli in izkazal se je za neprimerno učinkovitejšega od dosedanjih, pri katerih se je kisik iz regolita izločeval pri temperaturi okoli 1600 stopinj. Metoda ima še eno dobro lastnost – po izločitvi kisika iz regolita (naslovna slika levo) od reakcije ostane kovinska zlitina (naslovna slika desno), ki jo je mogoče uporabiti za izdelavo različnih predmetov kar na Luni sami.

Seveda gre šele za dokaz delovanja ideje, naslednji korak pa je izvedba vseh potrebnih postopkov, za to, da je zadeva izvedljiva na Luni sami. To pa bo seveda trajalo…

Vir: Science Direct