Dvanajstero veličastnih

V zahodnem svetu za zapis glasbe uporabljamo 12 različnih not. Saj veste C, Cis, D, Dis in tako naprej. Na večini inštrumentov je sicer mogoče odigrati bistveno več kot 12 tonov, mnogi pa nudijo tudi vmesne tone (violina, pozavna…), za katere obstajajo tudi ustrezni zapisi, a ti so le različice omenjene dvanajsterice. Toda zakaj so bili izbrani prav ti toni in zakaj jih je ravno 12?

Nekako logično bi se nam zdelo, da so te note, ki so seveda »papirnati« zapis določenega tona, bile izbrane zaradi svojih frekvenc. A ni tako. Frekvence so seveda pomembne, a na zapis ne vplivajo kaj dosti. Zakaj? Ker bi v primeru, da vse frekvence recimo zvišamo ali znižamo za pol tona, skladba bila še vedno slišati enako dobro kot v »originalu«. In tudi pri višanju ali nižanju za cel ton je enako. In različne frekvence tonov se uporabljajo tudi v praksi. Frekvenca tona A (točneje A4), ki se pogosto uporablja kot nekakšna referenca za uglaševanje, je običajno 440 Hz, v praksi pa se uporablja razpon od 432 pa vse do 446 Hz.

Toda če niso pomembne frekvence, kaj potem je? Odgovor je pravzaprav logična posledica prej zapisanega. Če vse tone enako zvišamo ali znižamo in glasba še vedno zveni enako harmonično, potem je jasno, da ključno vlogo igrajo intervali med toni oziroma razlike frekvenc, ki morajo biti vedno enake. To je recimo bistvo nečesa, čemur v glasi pravimo transpozicija. Če bi radi zapeli neko pesem in so nam v njej nekateri toni previsoki ali prenizki, lahko vse tone pesmi spremenimo za enak interval navzgor ali navzdol, da dosežemo tonaliteto, ki nam ustreza.

Toda to, da so za glasbo pomembni intervali med toni še ne pove, zakaj za zapis uporabljamo prav teh 12 »črk« oziroma not. Skozi zgodovino se je izkazalo, da je tak zapis najboljši in najbolj učinkovit način zapisa intervalov, ki so uporabni za skladanje. In kateri so ti intervali?

Percepcija glasbe je seveda nekaj zelo subjektivnega, vendar obstajaj intervali, za katere obstaja nekakšen »konsenz«, da so ušesu najbolj prijazni. Najbolj ušesu prijazna je oziroma konsonantna (iz latinskega consonare, »zveneti skupaj«) je oktava. Toni, ki so narazen eno oktavo, zvenijo skupaj tako dobro oziroma se tako dobro dopolnjujejo, da jih obravnavamo kot višjo in nižjo različico enega in  istega tona. In zato imajo note, med seboj oddaljene eno oktavo, tudi enako ime. In to, da oktava zveni tako skladno, pravzaprav ni naključje – dobimo jo namreč tako, da podvojimo ali razpolovimo frekvenco nekega tona. Če ima ton A4 recimo frekvenco 440 Hz, bo imel ton A5, ki je oktavo višje, frekvenco 880 Hz, oktavo nižji A3 pa 220 Hz. In enako velja za vse ostale tone oziroma note. In kaj to pomeni v praksi? To, da bo recimo struna, ki je dvakrat krajša od neke druge strune, zvenela točno oktavo višje, saj bo vibrirala dvakrat hitreje.

A ker je oktava dokaj velik interval, ga je treba razdeliti na manjše dele. V zahodnem glasbenem zapisu se jo deli na 12 delov. To pa zato, ker je na tak način mogoče dovolj dobro doseči zapis vseh konsonantnih pa tudi disonantnih (za uho neprijetnih) intervalov znotraj oktave. In 12 je številka, ki je dokaj praktična, saj je delijiva z 1, 2, 3, 4, 6, in 12. In kaj ima deljivost z glasbo? Pa si oglejmo dva druga intervala. Po »milozvočnosti« sta na drugem mestu tona, ki sta od osnovnega oddaljena za pet (kvinta) oziroma štiri cele tone (kvarta). Pri njima je zanimivo to, da tudi ona delita oktavo na celoštevilčna razmerja frekvenc. Kvinta jo deli v razmerju 3:2, kvarta pa 4:3. Če moramo torej pri oktavi frekvenco podvojiti, jo moramo pri kvinti pomnožiti z 1,5, pri kvarti pa z 1,33.

Takšna razmerja seveda niso bila izbrana zato, ker je nekdo »študiral« frekvence, izkazalo pa se je, da bolj kot toni »pašejo« skupaj, bolj preprosto je njihovo frekvenčno razmerje.

Več o tej temi so lahko ogledate v spodnjem videu. Ustvaril ga je David Bennett, ki ima na svojem kanalu še celo vrsto drugih zanimivih posnetkov.

Vir. David Bennett Piano/YouTube