Mit, ki noče umreti

Nihče točno ne ve, kdo je bil prvi, ki je postavil to trditev. Mnogi menijo, da je zanjo kriv ameriški učitelj javnega govora Dale Carnegie, ki je leta 1936 v svoji izredno priljubljeni knjigi z naslovom Kako pridobiti prijatelje in vplivati na ljudi (How to Win Friends and Influence People), povzel članek, ki ga je leta 1907 v reviji Science objavil ameriški psiholog William James. Slednji je v njem zapisal, da »…smo v primerjavi s tem, kar bi morali biti, le napol budni…« in da »…uporabljamo le majhne del svojih duševnih in telesnih zmožnosti…« Zapisane besede nikjer ne omenjajo desetih ali kakršnihkoli drugih  odstotkov, jih pa je Dale Carnegie menda uporabljal v marketniški kampanji ob izidu omenjene knjige, ki velja za prvi veliki prodajni hit na področju literature za samopomoč. In se je »prijelo«. Zakaj?

Omenjena knjiga se je odlično prodajala in bila do zdaj prevedena v skoraj vse svetovne jezike, Carnegie pa je na to temo napisal še kar nekaj prodajnih uspešnic. In ker mu je šlo tako dobro ni čudno, da se je pojavila cela vrsta takšnih in drugačnih samopomočniških gurujev, ki so idejo »desetih odstotkov« pripeljali do, kot bi rekli zdaj, viralnosti. In zakaj je ideja, da uporabljamo le desetino tega, kar imamo, tako zanimiva? Misel, da so naši možgani ocean neizkoriščenega potenciala, ljudi navdaja z neke vrste optimizmom, optimizem pa je nekaj, kar je seveda vedno dobrodošlo. Če ne drugega zato, ker je alternativa mnogo manj privlačna.

A če je neka trditev prijetna, privlačna, pomirjujoča… to ne pomeni, da je tudi resnična. In ta na žalost ni. Ljudje, tako kot vsa živa bitja, uporabljamo svoje možgane v celoti. Evolucija ne deluje na način, da bi živim bitjem v naprej dajala neko možgansko »rezervo«. Vsak del možganov ima svojo nalogo in jo tudi opravlja. To dokazujejo tudi preiskave, kot je recimo funkcionalni MR (fMRI), ki kaže na to, da so med različnimi aktivnostmi aktivni prav vsi deli možganov. Seveda ne istočasno, a vsak del ima svojo specifično nalogo.

Spoznanje, da različni deli možganov opravljajo različne funkcije, sega v čas Druge svetovne vojne, v kateri je mnogo vojakov in civilistov utrpelo najrazličnejše poškodbe glave in posledično možganov. Zdravniki in drugi znanstveniki so v želji po pomoči te poškodbe analizirali in ugotavljali, kaj poškodovanci zmorejo in česa ne v odvisnosti od dela možganov, ki je utrpel poškodbo. Kasneje so zdravniki ugotavljali, kaj počnejo različni deli možganov z elektrostimulacijo različnih delov med operacijami za lajšanje težav z epilepsijo. Da ne bi pomotoma poškodovali kakšnega vitalnega dela, recimo centra za govor, so kirurgi pred rezom stimulirali okoliški del možganov in spraševali paciente, kaj se je zgodilo. Nekateri so se smejali, drugi so se spomnili nečesa, kar se je zgodilo, ko so bili majhni, a nikoli se ni zgodilo, da se ne bi zgodilo nič. Nevroznanost je od takrat zelo napredovala in zdaj smo, tudi zahvaljujoč sodobnim tehnologijam, kot je omenjen jo fMRI tako daleč, da za vsak del možganov vemo, čemu je namenjen. Seveda še zdaleč ne vemo vsega. Popolna neznanka je recimo to, čemur pravimo zavest. A nekaj je jasno – svoje delo opravljajo celotni možgani in ne le deset odstotkov.

Vir: Discover