A zgodba se s tem ne konča. Vsakih nekaj let, okoli pet, hrast »namenoma« izredno obilno obrodi. Želoda je tudi več desetkrat več kot običajno in zato govorimo o želodovem letu. Veverice so nad takšno obilno letino navdušene in želod shranjujejo s še večjo vnemo in na še več različnih mest. A velika količina in veliko število mest pomeni, da na bistveno več želoda »pozabijo« oziroma ga ne morejo pojesti, posledica pa je, da bo bistveno več semen imelo možnost vzkliti in se razviti v novo rastlino. Pri vsem tem je zanimivo tudi to, da je letina med drevesi v nekem gozdu vedno »usklajena« in se ne zgodi, da bi nekateri hrasti dobro obrodili v enem letu, drugi pa v drugem.
In zakaj hrast vsako leto ne obrodi tako dobro in »zasuje« veveric? No, tu pride do izraza tista »manipulacija«. Če bi bilo semen vsako leto v izobilju, bi se populacija veveric in drugih živali, ki se hranijo z želodom, zelo povečala, to pa bi pomenilo, da bi se možnosti za preživetje rastline zmanjšale. S tem, ko je letina obilna le vsakih toliko in toliko let, ostane populacija »plenilcev« pod nadzorom in možnost nastanka mladih hrastov večja.
Znanstveniki še ne vedo, kako takšna »komunikacija« med hrasti poteka. Mogoče je, da obilno leto nastopi zaradi ugodnih vremenskih razmer, lahko pa gre za kak način koreninske kemične signalizacije med rastlinami.
Vir: Steve Mould/YouTube
