Prihodnost raziskovanja vesolja bo verjetno vključevala daljše bivanje v okoljih z nizko gravitacijo, bodisi v orbiti bodisi na površini drugega planeta. Težava je v tem, da lahko daljše bivanje v vesolju uniči našo fiziologijo; nedavne raziskave so pokazale, da lahko astronavti v mesecih bivanja v vesolju izgubijo veliko kostne mase, njihove kosti pa se nikoli več ne povrnejo v prejšnje stanje. Ta ideja naj bi te težave odpravila. Predlog, ki je bil prejšnji teden objavljen v sporočilu za javnost, je videti kot nekaj, kar bi bilo neposredno iztrgano s strani znanstvenofantastičnega romana. Načrt sestavljajo različni elementi, od katerih najbolj zanimiv je »steklo«, namenjen simulaciji zemeljske gravitacije na Luni in Marsu s pomočjo centrifugalne sile.
Gravitacija na Luni in Marsu je približno 16,5 % oziroma 37,9 % gravitacije na Zemlji. Lunarno oziroma Marsovo »steklo« bi lahko to vrzel zapolnilo. Gre za ogromen vrteči se stožec, ki s pomočjo centrifugalne sile simulirata učinke zemeljske gravitacije. Stožec naj bi imel polmer 100 metrov, visok naj bi bil 400 metrov, okoli svoje osi se bi se zavrtel enkrat vsakih 20 sekund, kar za ljudi na mestu največjega premera pomeni izkušnjo 1 g, torej toliko, kot znaša na Zemlji. Raziskovalci ocenjujejo, da bi Lunarno steklo lahko zgradili že v drugi polovici 21. stoletja, mnogi pa menijo, da je glede na tehnološko znanje, ki je za to potrebno, ta ocena malce preveč optimistična.
Kakorkoli že – si lahko zamislite, da bi se po Luni vozili s čolnom in da bi po zraku letale ptice, kot je to videti v spodnjem videu? Zabavno…
Vir: SIC
