A slike imajo eno precejšnjo težavo – interpretacijo. Če nekdo zapiše, da se smeji, vemo, da je to tudi mislil, če pa nariše smejočo se sličico, pa je ta stvar interpretacije prejemnika. In to celo v odvisnosti od telefona oziroma aplikacije, ki jo ta uporablja. Emodžije kot take ureja konzorcij Unicode (Unicode Consortium), ki pa zanje določi le kodo in črno-beli obris. Recimo obraz, ki se smeji tako, da se vidijo zobje, ima kodo 1F601. Če hoče neka aplikacija ali operacijski sistem sličico narediti bolj zanimivo, jo mora predelati sam. Takšne predelave pa so lahko bolj ali manj uspešne oziroma bolj ali manj točno prikazujejo, kaj naj bi pomenile. Omenjeni emodži je lep primer, saj so uporabniki Applovega izrisa ocenili, da gre za negativno emocijo, uporabniki drugih sistemov (in aplikacij) pa kot pozitivnega.
Piktograme je seveda mogoče uporabiti kot dodatek besedilu, lahko pa tudi samostojno ali kot kombinacijo sličic, s katerimi se lahko sestavi tudi slikovna zgodba. A če že en sam piktogram različni ljudje različno interpretirajo, kaj se bo potem zgodilo z »zgodbo«, če bo teh piktogramov več? Če gre za nedolžne šale se nesporazumi lahko kaj hitro odpravijo, v primeru, ko nekdo piktograme vidi kot grožnjo, pa zadeve niso nič kaj zabavne. Stvar se še bolj zaplete, če takšna komunikacija pride na sodišče. Sodnik si lahko te sličice predstavlja na en način, člani sodnega senata ali porota na drugega, prejemnik na tretjega, pošiljatelj pa na četrtega. In kaj je potem res? Se sodnik, porota ali prejemnik motijo? Je pošiljatelj sličice namenoma zložil skupaj tako, da je sporočilo dvoumno in se bo lahko delal nedolžnega, če pride do prijave? Vprašanj je veliko in v nekaterih državah že imajo tako imenovane strokovnjake za digitalni jezik, ki pomagajo sodiščem pri interpretaciji komunikacij s pomočjo emodžijev.
Več o tematiki v spodnjem, že nekaj let starem videu, ki pa je še vedno aktualen in v katerem boste videli tudi primere komunikacij, zaradi katerih so pošiljatelji celo pristali v zaporu.
Vir: Cheddar/YouTube
