Zasebnost? Kaj je to?

Na prvi pogled digitalna zasebnost in serija oboroženih ropov nimata nič skupnega. A če vrhovno sodišče tako vplivne države, kot je ZDA, pri preiskavi »klasičnih« in ne kakšnih računalniških ropov dovoli tak vdor v zasebnost, kot je to storilo v primeru, imenovanem Carpenter proti ZDA, potem nas lahko upravičeno skrbi za našo zasebnost v prihodnosti. Za kaj je šlo?

Timothy Carpenter vsekakor ni zgled vzornega državljana. Sodišče ga je spoznalo za krivega organizacije dobave orožja za celo vrsto oboroženih ropov in ga letra 2017 obsodilo na več kot 100 let zapora. V svojih pohodih  je Carpenter napadal predvsem trgovine z elektroniko, njegov najljubši plen pa so bili pametni telefoni. Kar je precej ironično, glede na to, da je prav telefon tisti, okoli katerega se vrti omenjeni sodni proces.

Glavni dokaz, ki ga je tožilstvo predložilo med sojenjem Carpenterju, so lokacijski podatki njegovega telefona, ki jih je mobilni operater predal organom pregona. Iz njih je bilo razvidno, kje se je Carpenter gibal 127 dni, kolikor so trajali roparski pohodi. Zabeleženih je bilo preko 13.000 stikov z različnimi baznimi postajami, kazali pa so na to, da je bil Carpenter v bližini prav vseh ropov. Dokaz je bil tako prepričljiv, da so nepridiprava obsodili.

A kot je to v navadi, se je možak pritožil s trditvijo, da so mu bile kršene ustavne pravice, točneje, da je tožilstvo kršilo četrti amandma k ameriški ustavi. Ta prepoveduje preiskavo zasebnih prostorov in predmetov brez sodnega naloga ter uporabo tako pridobljenih dokazov na sodišču, še bolj pomembno pa je to, da je dovoljena preiskava le za predmete in prostore, navedene v nalogu. Ker je amandma bil sprejet konec 18. stoletja, imajo ZDA sedaj z njim precejšnje težave Za svet, v katerem imamo celo vrsto nadzornih sistemov, od varnostnih kamer, cestninskih postaj, avtobusnih in železniških postaj pa do telefonov, ga je zelo težko umestiti v sodobne razmere, saj bi vse od naštetega lahko sodilo na področje nelegalnega nadzora.

In na kaj se je skliceval Carpenter? Na to, da je mobilni operater organom pregona predal podatke o njegovem gibanju le na prošnjo, torej brez sodnega naloga. Če bi sodišče argumente upoštevalo, bi lahko zavrnilo vse podatke, pridobljene od mobilnega operaterja in možaka bi verjetno morali izpustiti, saj za njegova dejanja ne bi bilo več dovolj dokazov. Zadeva je prišla celo do ameruiškega Vrhovnega sodišča, kjer so sodniki pritožbo zavrnili. A ne prav enotno, saj je bil rezultat 5:4.

Sliši se dokaj bizarno, a tako je. Organi pregona so zavzeli pozicijo, da ko smo se enkrat strinjali s pogoji poslovanja, smo pristali tudi na to, da lahko mobilni operaterji spremljajo naše gibanje. To nadalje pomeni, da smo se s tem, ko smo te podatke prepustili nekomu tretjemu, po lastni volji odrekli določenega dela zasebnosti. Iz tega potem sledi, da policija za pregled teh podatkov ne potrebuje sodnega naloga.

Vam je takšna logika všeč? A res ne moremo več pričakovati nobene zasebnosti? Da, seveda vemo, da operaterji lahko preko baznih postaj spremljajo gibanje mobilnih telefonov v omrežju, toda ali se dejansko tudi zavedamo posledic? Se zavedamo, da lahko policija dobi podatke o našem gibanju za mesece ali celo leta nazaj? Smo res postali tako nori na tehnologijo, da smo pripravljeni požreti tudi svojo zasebnost? Očitno! Zakaj? Zato, ker je alternativa več ali manj življenje brez telefona, česar si v  21. stoletju več ne znamo predstavljati.

Je mogoče kaj narediti? Je, s sprejetjem ustrezne zakonodaje, ki bi sledila sodobnim tehnološkim trendom. Telefon namreč ni le nekaj, s čemer bi klicali ali pošiljali sporočila, ampak je tudi kamera, predvajalnik glasbe in filmov, koledar, rokovnik, knjižnica, dnevnik, snemalnik, časopis, televizor in še kaj, zato ga brez ustreznega naloga ne bi smelo biti dovoljeno pregledovati, pa naj gre za lopova gor ali dol. ▪