In zakaj naj bi bilo organsko bolj zoprno od »klasike«? Težava je v donosu. Ker organsko kmetovanje prinaša manjši donos, je za enako količino pridelane hrane potrebno uporabiti več zemlje. Več zemlje pa je največkrat mogoče pridobiti s tem, da se v polja spremenijo travišča, ki so dober »hranilnik« ogljika. In če ta ne bo shranjen, bo seveda ostal v zraku.
Znanstveniki omenjen univerze so to trditev podkrepili tudi z dejanskimi številkami. Raziskali so, kaj bi se zgodilo, če bi Anglija in Wales v celoti prešla na organsko kmetovanje. Prvi neposreden učinek bi dejansko bil pozitiven, saj bi se na račun živinoreje emisija toplogrednih plinov zmanjšala za 5%, na račun poljedelstva pa za okoli 20%. A potem nastopi problem. Organsko kmetovanje ima namreč v povprečju za okoli 40 odstotkov nižji hektarski donos kot ne-organsko, to pa pomeni za 40 odstotkov manj hrane. To pa pomeni, da jo je treba uvoziti ali pa povečati kmetijske površine. Če bi povečali kmetijske površine do te mere, da bi zapolnili »kvoto« potrebne hrane, bi se emisije toplogrednih plinov povečale za 21 odstotkov, saj obdelana zemlja oziroma rastline na njej v svojih koreninah, gomoljih in zelenih delih, hranijo bistveno manj ogljika kot travišča.
A »računa« s tem še ni konec. Organsko poljedelstvo namesto različnih kemikalij za povečanje donosa uporablja naravna gnojila in kolobarjenje in s tem dejansko izboljšuje zdravje prsti in s tem zmanjšuje količino toplogrednih plinov, kar je dobro. Težava pa je živinoreja. Organsko vzgojene živali v povprečju živijo dlje, saj se jih ne hrani s hormoni za hitrejšo rast. Daljše življenje pa pomeni, da te živali proizvedejo več metana, največjega toplogrednega onesnaževalca. Ima pa takšna živinoreja tudi svojo dobro plat. Če se te živali prosto pasejo, gnojijo travišča, ta pa z boljšo rastjo lahko shranijo več CO2.
Faktorjev, ki vplivajo na to ali je organsko kmetovanje okolju bolj prijazno, je torej kar nekaj, a pod črto je na žalost tako, da v seštevku proizvaja več toplogrednih plinov od običajnega.
Raziskava je bila oktobra objavljena v reviji Nature Communications.
Vir: Cranfield University, slika je simbolična