Kdo je začel?

Dvomi o tem, da naj so astronavti ameriške vesoljske agencije NASA pristali na Luni, se pojavljajo že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kdo je bil prvi, ki je prišel na dan s takšno trditvijo, sicer ni znano, ve pa se, kdo je zgodbo prvi »populariziral«. To je bil pisec Bill Kaysing, ki je leta 1976 v samozaložbi izdal knjigo  z naslovom We Never Went to the Moon: America’s Thirty Billion Dollar Swindle, kar bi se v prevodu glasilo nekako Nikoli nismo bili na Luni: Ameriška 30-milijardna prevara. Knjiga je izšla le nekaj let po odpravi Apollo 17, zadnji Nasini odpravi, v okviru katere so pristali na Luni in je hitro postala nekakšna biblija zanikovalcev tega dogodka. V knjigi je bilo navedenih kar nekaj trditev, ki so bile sicer kaj hitro ovržene, a jih pristaši teorije zarote uporabljajo še sedaj - od tega, da astronavti ne bi preživeli prečkanja Van Allenovih sevalnih pasov, do tega, da na fotografijah in filmskih zapisih ni videti zvezd, da pod lunarnim modulom ni kraterja, ki bi ga morali povzročiti motorji ob pristanku in še kaj bi se našlo. Kaysing je v knjigi med drugim zapisal, da je videl zaupen dokument, iz poznih petdesetih, v katerem NASA ugotavlja, da je možnost za uspešen pristanek na Luni približno 0,0017 odstotna, torej nekaj, kar je več ali manj nemogoče.

In zakaj je Kaysing veljal kot avtoriteta na tem področju? Zato, ker je kratek čas delal v podjetju Rocketdyne, ki je za Naso izdelovalo raketne motorje. Sliši se »kompetentno«,  a ni čisto tako, saj ni šlo za razvojno, tehnično  ali kakšno drugo odgovorno službo, ampak za položaj tehničnega pisca, ki je sčasoma napredoval v vodjo tehničnih publikacij podjetja, kar v prevodu pomeni, da je bil - pisec navodil za uporabo. Leta 1963 je ugotovil, da to delo ni zanj, zato je raje kupi avtomobilsko prikolico in z družino potoval po državi, preživljal pa se je s pisanjem knjig o vsem mogočem, od motociklov do traktorjev.

In prišlo je leto 1969, točneje 20. julij in Kaysing je, tako kot skoraj ves svet, na televiziji spremljal pristanek na Luni misije Apollo 11. Med oddajo se je spomnil omenjenega dokumenta in domnevnih pogovorov z inženirji v petdesetih letih, v katerih so mu ti menda zatrdili, da tehnologija za polet na Luno sicer obstaja, a je vse skupaj neizvedljivo oziroma astronavti vsega skupaj ne bi preživeli. In spravil se je k pisanju. Kljub temu, da je sam sebe označeval kot »najhitrejše pero zahoda«, je za knjigo potreboval  kar nekaj let, da jo je spisal. V knjigi je seveda cel kup trditev, ki so se seveda izkazale za neresnične, avtorja in pristašev teorije zarote pa ni motilo niti dejstvo, da so celoten dogodek leta 1969 (in tudi vseh pet kasnejših pristankov na Luni), zelo podrobno spremljali tudi Rusi, ki bi dokaze o prevari z največjim veseljem uporabili. Ne pozabimo, da je takrat bila hladna vojna še kako vroča.

In zakaj naj bi NASA po njegovem naredila kaj takega? Najprej seveda zato, da se ZDA prikažejo kot zmagovalke v vesoljski vojni, drugi razlog pa je bil seveda denar. NASA in Kaysingov bivši delodajalec Rocketdyne seveda nista hotela izgubiti dotoka denarja, zato sta posnetke ponaredila kar v filmskem studiu medtem ko so se astronavti, namesto da bi se sprehajali po Luni, zabavali v Las Vegasu, točneje v 24. nadstropju hotela Sands. In kje je bil ta studio? Seveda v Področju 51 (Area 51), kar je nemogoče dokazati.

»Dokazov« za Nasine laži je v knjigi seveda veliko in vsi so bili ovrženi ali pa so že sami zase tako neumni, da jih tudi najstrastnejši pristaši teorij zarot ne jemljejo resno. A teorija še kar kroži naokoli. Leta 2002 je tako Buzz Aldrin, eden od članov odprave Apollo 11 treščil po nosu Barta Sibrela, »dokumentarista« Nasinih laži o pristanku na Luni, drugače pa vozniku taksija. Sibrel je Aldrina pod pretvezo, da snema otroško oddajo, v kateri bi rad gostil pravega astronavta, povabil v hotel, tam pa je izvlekel Sveto pismo in od Aldrina zahteval, da ta pri njem priseže, da se je res sprehajal po Luni. Aldrin se je seveda razjezil, padle so žaljive besede, ki so se končale z Aldrinovo pestjo na Sibrelovem nosu.

Več podrobnosti si lahko ogledate v spodnjem videu ali preberete na tej povezavi.


Vir: Today I Found Out