No, do sedaj. V najnovejši številki revije Nature Biomedical Engineering je objavljen prispevek o projektu, ki se izvaja na univerzi Stanford, vodi pa ga Manu Prakash. Gre za centrifugo, ki je izdelana kar iz papirja, je lahka, izredno poceni, poganja jo kar človek brez posebnega napora, doseže pa vse, kar se od centrifuge pričakuje.
Pripravico so poimenovali »paperfuge«, kar je seveda skovanka iz »paper« in »centrfuge«, doseže pa hitrost kar 125.000 obratov v minuti, pri čemer se doseže centrifugalna sila, ki je ekvivalent kar 30.000 G. Ta papirnata centrifuga je kar stokrat hitrejša od vseh dosedanjih mehanskih ne-električnih poskusov in velja za največjo izmerjeno rotacijsko hitrost katerekoli ročno poganjane naprave v zgodovini.
In zakaj je centrifuga tako pomembna? Z njeno pomočjo se kri razdeli na svoje sestavne dele, ki jih je potem mogoče analizirati. V primeru »paperfuge« se je lkri uspešno centrifugirala že pri 20.00 obratih na minuto, torej hitrosti, ki je primerljiva tisti, ki jo nudijo običajne električne centrifuge. S to papirnato centrifugo je mogoče iz krvi izločiti čisto plazmo v manj kot 90 sekundah, parazite malarije pa izolirati v 15 minutah. To pa je rezultat, ki si ga zdravniki v omenjenih krajih še kako želijo.
Pri celotni stvari je najbolj zanimivo to, da je priprava nekaj, kar poznamo že zelo dolgo. Temelji namreč na vrtavki, s katero so se otroci igrali že 3300 let pred našim štetjem. In to po vsem svetu, saj so bile različice igrače najdene vse od Kitajske in Evrope pa do indijanskih plemen na območju današnjih ZDA. Princip delovanja je dokaj preprost – imamo okroglo ploščico z dvema luknjama, skozi kateri je napeljana vrvica. Z vlečenjem vrvic se ta razpleta, s tem pa dosežemo vrtenje ploščice. Ta zaradi svoje vztrajnosti vrvico spet zaplete in postopek lahko ponovimo. Pojav se fizikalno imenuje nelinearni oscilator.
»Paperfuge« je sicer preprosta a izredno pomembna iznajdba, saj ga je mogoče izdelati iz različnih materialov. V najbolj preprosti obliki ga je mogoče izdelati iz papirja, ribiške vrvice in lesa, zadevo pa je mogoče tudi »zaplesti« in za plošček uporabiti kak sintetični material. A ker so ploščki majhni, jih ni problem dostaviti na ogrožena področja.
Zadeva se že testira v dejanskem okolju na Madagaskarju in prvi rezultati so zelo obetavni, saj je z njo mogoče na preprost način izvesti osnovne a zelo pomembne medicinske teste.
Vir: Nature Biomedical Engineering
