Prihaja brezžična elektrika

Sanje o tem, da za prenos elektrike ne bi potrebovali žic, so daleč od novih. Nikola Testa je na idejo prišel že pred več kot 120 leti in jo tudi realiziral. Njegova skoraj 43 metrov velika tuljava je prižgala žarnico na razdalji več kot tri kilometre. Pri tem je sicer »skurila« generator v lokalni elektrarni in cel Colorado Springs zavila v temo, a koncept je bil dokazan. Teslina ideja je bila, da bi po celotni zemeljski obli postavili velikanske stolpe, ki bi brezžično napajali domove, poslovne objekte, celo velikanske električne ladje, ki bi lahko plule brez onesnaževanja okolja. A idejo je znani investitor J. P. Morgan zatrl z enim samim vprašanjem: »Kam pa naj postavim števec?«

Sedaj dobrih 120 let kasneje, je nekomu očitno le uspelo narediti korak v pravo smer. Novozelandsko podjetje Emrod je prepričalo Powerco, drugega največjega distributerja električne energije na Novi Zelandiji, da investira v njihovo tehnologijo brezžičnega prenosa energije na daljše razdalje.

In kako deluje Emrodov brezžični prenos? Sistem sestavljajo oddajna antena, serija relejnih postajaj in sprejemna antena, vsi pa so videti kot veliki kvadrati, nasajeni na stolpiče. Oddajniki oddaja neionizirajoče radijske »žarke« frekvenčnega spektra, ki se uporablja v industriji, medicini in znanosti, v katerega sodita tudi Wi-Fi in Bluetooth. Za razliko od Tesline ideje, se ti žarki ne oddajajo »kar nekam« ampak v točno določeni smeri, tako da okoli žarka kot takega ni nobenega elektromagnetnega sevanja, okoli žarka pa je postavljena tudi »nizkoenergetska laserska zavesa«, ki, če jo prekine ptica, dron, helikopter, tatovi energije ali kak drug predmet, prekine energetski žarek. Žarek iz oddajnika proti sprejemniku, ki ga je sposoben pretvoriti nazaj v električno energijo, potuje preko relejnih postaj, pogoj pa je, da so te med seboj v vidnem polju. Zadeva baje deluje tudi v megli, dežju in prahu. Ker je razdalja med relejnimi postajami je omejena le z vidnim poljem, je prenos mogoč tudi za zelo velike razdalje po ceni, ki je le delček tiste »žične«. In to tako kar zadeva gradnjo kot vzdrževanje. Da o okoljskih vplivih niti ne govorimo. Emrod je v vseh fazah razvoja tesno sodeloval z novozelandskimi organi za upravljanje radiofrekvenčnega spektra z namenom zagotoviti vsem varnostnim standardom ko bo tehnologija enkrat širše dosegljiva.

Ideja ima vsekakor velik potencial, posebej v povezavi z obnovljivimi viri. Ker so ti pogosto precej oddaljeni od uporabnikov, recimo morske vetrne farme, jih je precej drago povezati v obstoječa omrežja. Z Emrodovo tehnologijo je stvar precej lažja. Tovrsten prenos energije bo krepko pocenil in olajšal elektrifikacijo težko dostopnih in/ali oddaljenih lokacij, zelo prav pa bo prišel tudi kot pomoč ob vzdrževalnih delih na obstoječi infrastrukturi.

Emrod ima trenutno izdelan en prototip sistema, oktobra pa naj bi bil narejen še eden, ki ga bo v svojih testih uporabljal Powerco, Najprej v svojih laboratorijih, nato pa tudi na terenu. Prototip bo sposoben prenesti le »nekaj kilovatov moči«, a ga je zelo preprosto mogoče razširiti: »Povsem enaka tehnologija je uporabna tudi za prenos stokrat več moči na mnogo daljših razdaljah. Naš brezžični sistem lahko prenaša enako količino energije kot obstoječe žične rešitve!« pravi Greg Kushnir, ustanovitelj podjetja.

In kako bi na to reagiral J. P. Morgan? Vsekakor bi bil vesel, ker bi imel kam postaviti števec…

Vir: Emrod