Vesoljske sončne elektrarne

Britanska vlada bi rada izvedela ali je do leta 2050 v orbito okoli našega planeta mogoče postaviti velike sončne elektrarne, ki bi zbrano energijo pošiljale na Zemljo v obliki mikrovalov.

Največja težava solarnih elektrarn ni v tem, kakšne so, pač pa kje so. Ena od lastnosti Zemlje je ta, da se vrti in da je zato vsak njen del precejšen del dneva v temi, »premikanje« Sonca pa ima za posledico tudi nestalno osvetlitev solarnih celic in s tem nestalno proizvodnjo energije. In potem je tu še vreme…

Težava je torej ta, da so sončne elektrarne – na Zemlji. Kaj pa, če bi bile v vesolju? Ideja je vsekakor zanimiva, saj bi s tem odpadle vse naštete omejitve in sončne celice bi lahko bile s konstantno svetlobo osvetljene 24 ur dnevno.

To je sicer res, toda kako to energijo spraviti nazaj na Zemljo, saj nam v vesolju nič kaj ne koristi? Ena od potencialnih rešitev je, da bi se energija na Zemljo pošiljala, v obliki mikrovalov, ki bi jih polja dipolnih anten nato pretvarjala v električno energijo. Ideja je stara že skoraj osemdeset let, prvi je o njej že leta 1941 pisal Isaac Asimov v svoji kratki zgodbi Razlog, Peter Glaser pa je leta 1973 patentiral oddajnik, ki deluje po tem principu, fizik Gerard K. O'Neil pa je že leta 1976 predlagal gradnjo takšnih elektrarn, a se h gradnji zaradi vse prej kot nizkih stroškov še nihče ni spravil.

In zakaj študija ravno zdaj? Razlog je ta, da je vesoljska tehnologija napredovala (in pocenila) do te mere, ko se lahko spogledujemo s komercialnimi poleti. Britanska vesoljska agencija (UK Space Agency) si od študije, ki jo vodi svetovalna hiša Frazer-Nash, strokovnjak na področju solarnega napajanja satelitov, obeta tako tehnološke kot ekonomske odgovore na vprašanje ali je tovrstne elektrarne mogoče zgraditi do leta 2050.

Vir: Vlada VB, slika: Frazer-Nash Consultancy